Moja pot nazaj k sebi in
zakaj danes ustvarjam ta prostor
Od nekdaj sem bila zelo senzitivna.
Svet sem doživljala intenzivno – preveč občutkov, preveč dražljajev, preveč vsega. Kot najstnica sem se s tem težko soočala, zato sem pogosto bežala iz telesa. Veliko sem kadila travo, ker nisem znala biti z vsemi občutki, ki so prihajali skozi mene. Bilo mi je preveč. Hkrati pa me je fizični, 3D svet dolgočasil. Nisem čutila smisla ali nečesa večjega, kar bi me zares gnalo naprej, zato sem se dolgo izgubljala.
Pri osemnajstih sem začela s psihoterapijo. To je bil prvi resen korak nazaj k sebi. Postopoma sem začela zdraviti stare rane, se bolj poslušati in počasi spet vzpostavljati stik s sabo. A če sem iskrena, domov sem se zares začela vračati šele takrat,
ko sem se zaljubila.
Moj partner Valentino je postal moje največje in najmočnejše ogledalo. Preko odnosa z njim sem lahko naredila konkretne premike, se soočila s sabo na globlji ravni, odložila staro, prenošeno kožo in začela postajati to, kar sem v resnici.
Duhovni svet me je klical že v srednji šoli. Zato sem se po končani gimnaziji odločila, da ne bom nadaljevala s študijem, ampak se zaposlila. Želela sem si sama omogočiti izobraževanja in poglobljeno delo na sebi. Prvi so me poklicali Access Bars®, ki sem jih spoznavala pri Sonji Turnšek. Temu je sledil Lightkeeper Healing pri Draganu Kokaloviću, danes pa svojo pot nadaljujem tudi skozi učenje zvočne terapije.
Skozi vse te izkušnje sem vedno jasneje čutila eno stvar: ko živim v skladu s sabo in svojim poslanstvom, sem zdrava, polna energije in v lepih, iskrenih odnosih.
Takrat sem v svoji moči.
Verjamem, da sem prišla na svet v tem času zato, da s svojo energijo, prisotnostjo in zaznavanjem podpiram ljudi, ki z mano rezonirajo – da se opolnomočijo, se vrnejo nazaj k sebi in svoji resnici. Ob tem pa se tudi sama nenehno učim, rastem in širim.
V ljubezni, v znanju in v svojem bitju.
